header image

S še vedno nekoliko »zategnjenim« ramenskim obročem, nenaspanostjo in malce oteženo koncentracijo na »tekoče« zadeve, mi misli hitro odtavajo za par dni nazaj, na letošnjo Dirko okoli Slovenije (galerija slik) …

Vesela sem te nove zgodbe. Novih prijateljstev. Novih pogledov. Zame DOS ni le športna preizkušnja. Gre za »nekaj več«. Sem in tja me vpraša kdo, zakaj vložim toliko energije in denarja v nekaj kar me izčrpava? Jaz pa ostanem brez besed. Ker ne znam povedati. Tistim, ki tega ne čutijo in ne vidijo ne znam povedati. Še dobro, da so okoli mene tisti, ki me razumejo, podpirajo in z menoj tudi malce sanjajo. Ne gre »samo« za dirko. Kako lahko kupiš srečo? Komu naj nakažem, da me bo napolnil z energijo, da mi bo podaril nasmeh, da mi bo segel v roke… koliko naj plačam za čudovite razglede ? Kje naj kupim zadovoljstvo, ki ti je dano po premagovanju zastavljenih ciljev? Kdo prodaja jutranje meglice, sončni vzhod in tišino, ki govori? Dirka seveda je napor, vendar tudi to je pravzaprav čar vsega. Ko vidiš, da zmoreš več. Nikoli se nisem preveč spraševala zakaj se podajam na dirko kot je DOS. Potem pa me novinarji znova in znova sprašujejo in počasi začnem razmišljati….zakaj? Ampak odgovor je še vedno enak: ker tako čutim, ker me vleče, ker je to moja pot. Na tej poti sem srečna. Amen.

zaznamovana kot no. 217

zaznamovana kot no. 217

Na letošnji DOS sem se odpravila dobro fizično pripravljena, predvsem pa sem želela dirko odpeljati bolj »z glavo« kot lansko leto. Lani sem prvi del odpeljala zelo dobro, drugi del pa porazno (temu je bil vzrok tudi vneto koleno), zato sem imela cilj drugi del popraviti. Da se boleče koleno ne bi ponovilo, sem takoj z novo sezono začela goniti tudi novo kolo, MERIDO. Čeprav sem bila dolgo mnenja, da jaz kot rekreativka že ne potrebujem nekih specialnih nastavitev in merjenj, pa sem po bolečih kolenih pogoltnila to misel in lepo odšla na bike fitting. Kar se je obrestovalo. Končno imam pravo pozicijo in kolena niso na DOSu prav nič trpela. Thx Niko! Merido sem obula še s čeveljčki, ki jih odlikuje togost, lahkost in imajo odlično zaviranje v vseh pogojih. Sama obročem moram zaupati, rada spustim po klancih, v tem uživam, rada dirkam, rada vozim v vsakem vremenu … ja, Equinox je bila prava izbira. Popolno zaupanje. Thx Borja! Za opremo je bilo poskrbljeno, “samo” še odpeljemo.

Hanka je štartala prva, 2 minuti za njo tudi jaz. Prvi del trase je bil nekoliko spremenjen, gori doli, meni ljuba trasa. Šla sem malo počasneje oziroma pametneje kot lani, nisem se hotela preveč zagnati. Ubogala sem nasvet izkušenih: »Začni kot, da bi šla na izlet«. Hanko sem prehitela malo naprej od Kubeda, vendar sem jo mogla še enkrat, saj smo se kasneje v Kopru izgubili in potrebovali kar nekaj časa, da smo prišli nazaj na staro cesto za Ljubljano. Izgubili smo se še enkrat, potem pa je bilo dovolj za celo dirko ;) . Počutila sem se dobro, peljala sem v svojem ritmu in se nisem dala zmesti nobenemu fantiču, ki me je prehitel. Sedaj, ko je druga etapa podaljšana, se mi zdi dirka res precej težja kot prej. Veliko več klancev je v prvem delu in do Vršiča prideš že s precej višinci v nogah. Predmeja je tista, ki predstavlja prvi težji klanec, peljala sem ga lepo in brez problemov.

na Predmejo

na Predmejo

Se je pa zelo ohladilo, le 5 stopinj je bilo na spustu. Vmes srečam še jazbeca. Kot največji zaspane se sprehodi pred mano. Kdaj kar ne veš ali sanjaš ali je vse to res. Njegov kožušček bi rabila jaz, zelo se je ohladilo in kljub temu, da sem se toplo oblekla, sem še vedno vsa trda prišla v Idrijo. Namazali so me z ogrevalno kremo (thx Sixstufit!), da sem malo prišla k sebi. Potem pa dalje … kmalu se je prikazalo sonce, ki je grelo vse močneje. In ko sem se dvigovala proti Vršiču je le to že žgalo. Postajalo je zelo vroče. Zgoraj se oblečem, malo pojem in že šibamo v dolino. V Kranjski Gori me čaka veter v prsa, da ja ne bo prelahko. Ampak misli, da sem vse bližje domačim koncem me napajajo z energijo in me veter nič ne razjezi. Vseeno pa vse bolj in bolj čutim slabost, enostavno ne morem nič pojesti. V Tržiču zagledam mojo Ajdo, se pogužvava in požgečkava po najino.

moje najljubše navijačice

moje najljubše navijačice

Že me čaka palačinka, za katere smo zmenjeni, da jih prevzamemo tu….jaz pa….za vogal. Kaj je z menoj? Pričenja me skrbeti. Postajam zelo utrujena in vedno bolj mi je slabo. Na domačih koncih je vedno najbolj letelo, sedaj pa sem total uničena. Vedela sem, da če ne bom jedla, DOSa ne bom mogla odpeljati do konca. Na Črnivcu se zamenja ekipa, Brankota in Joža zamenjata Vinko in Ninna. Kako sem je vesela! Z Ninno se pravzaprav še osebno nisva spoznali, vendar sem enostavno vedela, da je iz pravega testa. In res, kaj boljšega se mi ne bi moglo zgoditi. Hvala Ninna, da si se odzvala na povabilo. Zaupala sem ji težave in počutim se takoj bolje, vedela sem, da bo vse ok. Na Sleme mi prinesejo kavo, ponudijo piškot in že spet me obleti slabost in letim “za vogal”. Odločim se da grem za pol ure počiti, mogoče sem preutrujena. Odločitev je prava, saj se po pol urce spanja dvignem kot nova. Viliju pojem skoraj vse sendviče ;) , se napijem tekočine in že šibamo dalje. Počutim se odlično in polno energije. Končno sem spet back. Vesela.

Spustim proti Mežici, se počasi že veselim “Humanitarčkove” Kamnice. Kmalu pridejo kraki in sladki (beri: strmi) klanci Goričkega. Delal se je dan, iz doline so se dvigale jutranje meglice, lepo je bilo “za znoret”. Zrak si lahko jedel, tako je bil svež in slasten. Noro hudo.

V Ljutomeru pa šok: ostala sem brez kombija, potrebno ga je bilo peljati v delavnico, kjer ga bodo usposobili za nadaljnjo vožnjo. Klic na AMZS, vleka do delavnice … izgubila sem dobro uro, medtem ko sem čakala, da smo usposobili nadomestno vozilo. Nisem mogla verjeti, da se kaj takega lahko zgodi, najbolj pa me je skrbelo, da bi zaradi tehnične okvare morala odstopiti. Kaj vse gre lahko narobe na taki dolgi dirki. Na noben način ne moreš vsega predvideti. Po vrhu vsega pa sem vsa opečena od sonca. Ninna reši tudi to težavo, že je njen prijatelj zdravnik pri meni, ki me šprica z nekimi magičnimi zadevcami. Hvala prjatu, se oddolžim. Ko sem bila brez kombija sem šibala ko nova, najbrž sem hotela prinesti nazaj izgubljeni čas. Polna adrenalina.

Zadnja noč je vedno najtežja. Ko misliš, da si že na koncu, »samo« še 100 km pa si na cilju, se prične najtežje. Vse večja je utrujenost, vse bolj bi potreboval spanec. V Črnomlju, sredi črne noči pa kar nekaj pobov na časovni postaji. Eden pravi, da je tam zato, da mi razkaže mesto. Oh, sem žalostna, ker res nimam časa ;) Kako so fajn, koliko ti vsak tak nasmeh da energije. Enostavno te prebudi, ti da zagon in smisel. Hvala Črnomelj.

hvala Črnomelj

hvala Črnomelj

Počasi se dela nedeljsko jutro, pričaka me v okolici Kočevja. Ko enkrat zaviješ za Ribnico začutiš, da se bližaš cilju te poti. Nekaj ravnine, Sodražica, prelepa Bloška polica, Planina … vse več je navijačev, vse bolj čutiš, da si blizu. Zaveš se, da ti bo uspelo, tebi in ekipi.

In takrat se zgodi pika na tisto o čemer ne znam povedati. Ko vsakemu članu ekipe zasvetijo oči, ko se iskreno objamemo, ko vidiš moč in energijo kljub hudi utrujenosti … in ko dvigneš kolo, to je to. Veselje, sreča, energija. In čeprav poti niso vedno lahke, me vedno znova in znova kličejo po še.

»Važne so zgodbe, mucki«, je pravil legendarni Šrauf. Kako se strinjam z njim.

To zgodbo smo spisali na poti dolgi 1205 km z 14000 vm, v 2 dneh 16 urah in 12 minutah skupaj z ekipo JA team: vodja Ivo Janez Pirnar, zdravnica Ninna Kozorog, Brane Novak, Joža Jagodic, Vili Vogelnik in Vinko Švab.

Ivo, hvala ti, da me vsako leto “prenašaš” na DOSu, res hvala.
Ninna, dala si mi ogromno moči, občudujem tvojo mirnost in preudarnost. V vsakem problemu najdeš rešitev. Merci.
Brane, tvoje masaže so kot že veš, nekaj najboljšega … ja, ja…sedaj je na vrsti Silva.
Joža, hvala ker me znaš slišati :)
Vili, hvala, ker si zapisal in zarisal celo zgodbo in
Vinko, hvala za šoferiranje :)
Tudi Nataši, Martinu in vsem, ki ste mi naredili kak obrat lažji.

JA team

JA team

Seveda ne bi bilo nič brez mojih največjih podpornikov, Aljaža in Ajde. Pa tudi mamic in babic, pa atov in sestric … ko ti ob strani stoji družina je vse lažje ali mogoče sploh lahko izvedljivo. Brez tega ne gre.

Hvala tudi Tušmobilu za kombi in vso podporo, Sixtufitu za enkratne kreme (škoda, da nimajo še kreme za sončenje ;) , pa Factory Store za oblačilca, v katerih je zadnjica dolgo zdržala, Equinoxu za zaupanje vredne obroče, in seveda Meridi, za najboljše kolo kar sem jih do sedaj vozila.

Vsi skupaj s srčnimi donatorji pa smo pomagali pri uresničitvi sanj Neji. Dodali smo nekaj cekinov v štipendijski sklad, ki zanjo pomeni bodočnost, izbiro poti, ki si jo bo lahko sama krojila. Želim si, da ji uspe uživati v otroštvu, najstništvu in da krene po poti, ki ji bo polnilo življenje. Malo smo le pomagali in to je največji končni nasmeh te dirke. Da smo zarisali nasmeh na ličkih te deklice!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

18:02

Objavil: jateam | 8.05.2014 | 1 Komentar |

… je čas našega štarta :)

s Hanko

s Hanko

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

za Nejo

Objavil: jateam | 21.03.2014 | 1 Komentar |

Na svetu je dovolj hrane za vse ljudi. Nihče, prav nihče ne bi smel biti lačen. Nihče ne bi smel prosjačiti za hrano in jokati zaradi strahu pred mislijo kako bo nahranil sebe in svojo družino. Nihče! A na tem svetu jing – jang ravnotežje že dolgo ne deluje več. Nekateri imajo več oziroma preveč, nekateri manj ali celo nič. Zdi se, da živimo v družbi, ki se vrednoti le še po imetju. Če nimaš nič, nisi nič.

Vseeno verjamem, da smo ljudje v samem bistvu dobri. Da znamo slišati in videti. Denar sam po sebi tudi ni slab. Pravzaprav gre za energijo. Denar se mora pretakati. Dobro je, če imamo denar, ker potem ga lahko damo, podarimo, osrečimo nekoga. Takrat je denar dobra energija. »Slab denar« je, če ga pridobimo na »nezdrav« način, če ga grabimo, če zaradi njega postajamo skopi, zadrti, če nas podredi. Denar je lahko celo simbol ljubezni. Z denarjem lahko nekoga objamemo.

Nekateri imajo denar, nekateri imajo sanje. Najlepše je, ko se oboje porazdeli. Vi, ki pravkar tole berete vem, da spadate med ljudi, ki sanje imate. In vem, da imate srce, da pomagate uresničiti sanje tudi deklici oziroma družini iz spodnje zgodbe.

Neja je ena izmed deklet, ki zaključuje devetletko, je odličnjakinja, pridno dekle, polna talentov. Njena mlajša sestrica in bratec prav tako zahajata v osnovno šolo in potrebujeta več, kot jim zmoreta nuditi starša. Oče je bolan in nima dela, mamica z minimalno plačo ne zmore plačila mesečnih položnic. V Sloveniji vse več otrok ne more po osnovni šoli nadaljevati šolanja. Vse več otrok ne more uresničiti svojih sanj, dosegati svojih ciljev. Ni se nam več treba spraševati zakaj, vemo, da nekatere družine nimajo sredstev niti za osnovno preživetje. Da bi pomagala staršema, bratci in sestrici se je Neja odločila, da gre takoj po devetletki iskati delo. Tega res ne moremo dopustiti. Ne mislim, da je delo slabo, vendar punca mora doživeti svoje otroštvo, najstništvo … Pomagajmo, zberimo toliko sredstev, da gre Neja lahko na šolanje, pomagajmo družini. Prosim. Za en velik objem prosim.

Za prihodnost Neje gre, za njene sanje, za njene cilje, ki jih je sposobna uresničiti, ob finančni podpori dobrih ljudi. In zato bomo Neji pomagali zbrati sredstva za štipendiranje. Ker ji starši tega ne morejo …

Vrnimo našim otrokom prihodnost!
Hvala vam, ker slišite, vidite in čutite.

Kako lahko pomagate?

… podajmo Neji roko …

… podajmo Neji roko …

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Improvizacija

Objavil: jateam | 9.03.2014 | Brez komentarjev |

Včeraj sem se udeležila 200 km dobrodelnega breveta (Ajdovščina – Gorica – Castelmonte – Gradež – Komen – Ajdovščina). V nasprotju z lanskim letom, ko smo vseh dobrih 7 ur vrteli pedala v dežju in megli, pa nas je letos pričakalo lepo spomladansko vreme, z domačo specialiteto: burjo. In končno brevet v stilu »čista uživancija« (kot se rad izrazi A. Zaman). Bila sem že na kar nekaj brevetih, a prav na vsakem smo dirkali. Brevet naj bi predstavljal druženje: zberejo se navdušenci nad cestnim kolesarstvom, po štartu se naradijo posamezne skupine in tako skupaj z njimi pelješ proti cilju. Počaka se, če ima kdo defekt ali drugo smolo, nekateri gredo vmes tudi na kavo, slikajo itd. A tega do včeraj še nisem doživela, dirkali smo kot na vsaki drugi tekmi. Včeraj pa »pure pleasure« (seveda je zame čisti užitek tudi kadar dirkam ;) ). Štartali smo med zadnjimi, imeli par defektov, na kontrolnih točkah smo si vzeli čas za hrano in pijačo, še traso državnega prvenstva smo šli vmes pogledati. Na klance smo malo upočasnili, na ravnini malo pospešili, cel čas tkali nova prijateljstva, se hecali, poučevali, pa tudi kaj videli. Čista uživancija, ja. In vem, da je bil tudi dober trening, prav to sedaj potrebujem.

Na brevetu sem bila deležna kar nekaj vprašanj glede DOSa. Tudi to kako mi je zneslo v letošnjih razmerah trenirati. Zame je trening marsikdaj, ne samo v letošnjih razmerah: improvizacija.

Odkar se ukvarjam s cestnim kolesarstvom treniram po planu. Ne, ker bi morala, tako mi pač odgovarja. In ker zelo zaupam trenerju, bolj kot sebi, kar se tiče treningov. Preden sem začela trenirati po planu, sem bila velikokrat pretrenirana. Seveda imam danes več znanja in mogoče tudi pameti, tudi manj časa in se mi mogoče ne bi uspelo več pretrenirati. Pa vseeno, malo sem se navadila, predvsem pa mi ustreza.

na turno smuko

na turno smuko

nad meglo se ne zbistri samo glava

nad meglo se ne zbistri samo glava

Pozimi ponavadi kombiniram treninge hribi (hoja, smučanje, plezanje) + trenažer. Prvi del treninga naredim »na zraku«. To enostavno tudi potrebujem za glavo. Sama se ne vidim celo zimo v fitnesih in zaprtih prostorih. Potrebujem mir, tišino, zrak. Rada grem po službi prevetrit glavo na domač Krvavec, za vikend pa tudi kam drugam, kam višje. Po tem pa opravim trening pogosto še na trenažerju. Tudi na trenažerju mi ni težko, sploh ker imam vedno kake zanimive treninge in hitro mine. Prav tako vaje za moč delam doma. Lojtre nad stopnicami, kup uteži, elastike. Marsikaj se da improvizirati.

večnamenska utež

večnamenska utež

Letos je bilo nekaj časa improvizirati težje kot ponavadi. V hribe se ni dalo zaradi žledu oziroma lomljenja dreves, na odprtih pobočjih je bilo nevarno zaradi plazov … tako sem precej tekla in kolesarila (z gorcem). Sama se hitro spravim na kolo. Najprej na gorskega. Ne šparam »robe«. Če imam karbonsko kolo ne pomeni, da ga sedaj ne morem nikamor peljati. Nisem ga zato kupila, da mi postavlja pogoje. Pač, ga dobro umijem in namažem po vožnji. Ne omejujem se z materialom. Imam ga zato, da ga uporabljam in ne zato, da je za vedno nov in lep.

Pravzaprav je v življenju na splošno improvizacija precej pomembna. Verjamem, da se vse da, če se hoče. Marsikdaj ne tako kot bi želeli, a z improvizacijo lahko na drug način dosežemo enak cilj.

z Merido novim ciljem naproti

z Merido novim ciljem naproti

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Od DOSa do DOSa

Objavil: jateam | 28.01.2014 | Brez komentarjev |

Zmaga na lanski Dirki okoli Slovenije mi je prinesla štartnino za nastop na DOSu 2014. Kot zavedna Gorenjka te nagrade seveda ne morem kar pustiti. Tako sem že prijavljena in na »čakalni« listi, prijavljena je tudi že Hanka iz Češke. V letu 2011 in 2013 sta obe prijavljeni ženski že pred štartom obupali, Hanka pa ne bo, vem da ne. Super, konkurenca zagotovljena!

Lanski DOS mi je pustil boleče koleno, vendar sem verjela, da bo bolečina slej ko prej izginila. Tako je tudi bilo. Protivnetna mazila, magnetne terapije in predvsem pozitivna misel. Kot vsako leto, sem dober teden po DOSu začela s treningi, prav kmalu so bila na vrsti tudi tekmovanja.

Najprej kronometer in Maraton Franja. Zaradi poškodbe kolena se mi je regeneracija malo zavlekla, tako tudi vrsta oziroma način treningov, posledično na teh tekmah še nisem bila »prava«. Na obeh sem dosegla 2. mesto absolutno med ženskami, s čimer sem zadovoljna.

Sledil je Maraton Alpe. Te zmage sem vsak dan bolj vesela. Težko sem si predstavljala, da lahko zmagam eno tako klančarsko dirko. »Andreja je hitra na ravnini, na klanec pa«….ampak treningi so se obrestovali. Na klanec sem letos zelo napredovala. To sem potrdila tudi na vzponu na Mangrt in na Vršič, kjer sem kar precej izboljšala svoj čas in na obeh dosegla 3. mesto absolutno med ženskami.

Sama izhajam pravzaprav iz gorskega kolesarstva. Preden sem začela dirkati s cestnim kolesom je moj trening (bolj hrana za dušo kot trening) izgledal tako, da sem se zagnala v hrib in se pač spustila po (ne smem napisati kakšnih: osnutek ZON) meni ljubih poteh. Ko sem začela dirkati s cestnim kolesom sem bila precej boljša na kronometrih, ravninskih dirkah in položnih klancih kot na zelo strmih vzponih. Potem pa oznanitev trase svetovnega amaterskega prvenstva v Italiji. Slabih 3 jurčkov vzpona na 112 km. Podobno je s kronometrom. »Hmmm. Da sploh ne bi šla? Saj je itak trasa namenjena klančarjem«… Pa kaj, ne bom obupala že v štartu. Če hočem, zmorem. Zavedala sem se, da brez napredka v klancih tam ne bom dosegla prav veliko. Treninge prilagodim ciljem, motivacije mi tako ali tako nikoli ne zmanjka, verjamem pa tudi že malo vase. Na svetovnem prvenstvu dosežem 3. mesto v kronometru in 4. mesto na cestni dirki. Ni švoh.

Zadovoljna zaključim sezono 2013, tudi KZS mi (tretje leto zapored) podeli naslov najboljše amaterske kolesarke v Sloveniji. Čeprav kolesarim zaradi ljubega veselja, zato, ker me to dela »živo«, »dobro« in srečno, pa vsako priznanje za določen trud (ah, jaz se itak rada trudim) razveseli.

V glavnem, hotela sem samo povedati, da grem letos spet na DOS, drugi cilj pa je amatersko svetovno prvenstvo (ali pa za rekreacijo, ali pa za množičnost – kakor želite…nekako vseeno mi je kako se imenuje), ki bo letos potekalo na domačih tleh. Trasa dirke je pravzaprav maraton Franja, prav tako bo šlo za enak kronometer. Škoda, da ženske ne bomo same vozile. Ne razumem zakaj ne moremo dirkati same. Saj nas je dovolj. Tako smo dirkale v Belgiji in bilo je super, sploh pa pravično. Fantje so fajn, ampak naj pridejo po dirki, nič prej!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Še pogled z balance

Objavil: jateam | 19.05.2013 | 2 Komentarjev |

Po enem tednu je čas, da svoje vtise in misli o letošnjem DOSu strnem tudi sama. Ne vem zakaj mi tokrat pisanje ne gre, že neštetokrat sem se usedla in začela, pa ni in ni šlo. Je mogoče za to krivo dejstvo, da z rezultatom nisem ravno najbolj zadovoljna?

V sredo zvečer na »gala večerji« v prijetnem vzdušju poteka žreb štarta. Lepo je videti soborce in z njimi kramljati o podobnih sanjah. Obenem pa smo bili z mislimi že na tekmi. Zadnji dnevi so vedno nabiti in prekratki. Kljub temu, da boš prej za vse poskrbel in pripravil, se bo že nekaj zalomilo, da ne bo šlo vse gladko. Tako je bilo pri nas s kombijem, namesto da bi bil doma že v torek je bil šele v sredo. Hvala, Aleš in Matej, da je bil na dvorišču že zjutraj, veliko skrb sta mi pregnala. Z Ivotom ga urediva toliko, da je zadovoljivo urejen za Postojno, potem pa smo morali že na žreb številk. Sama žreba nisem deležna, saj sem v ženski kategoriji solo nastopala sama. Spet. Tokrat je udeležbo odpovedala Avstrijka. Spet nimam konkurentke in spet se bom morala boriti sama s seboj, če bom dovolj močna pa tudi s kakim fantinom.

Končno je tu četrtek. V kleti garažne hiše vlada sproščeno vzdušje, tekmovalci rečemo kako veselo, si podamo roko, televizija zahteva kak naš komentar…in že se bliža ura 20:01:30. Končno me spustijo na svetlobo. Zunaj zagledam prijatelje, a kaj ko ni časa, na hitro jih pozdravim, pomaham, objamem in stečem na oder. V vsem kaosu ne vidim Tine Maze, ki stoji za menoj, tudi Tepeša, Petkovška in Cerarja. Jao, šele doma na slikah vidim Tino!!! To ni res, kako žal mi je, da ji nisem stisnila roke, tudi vsem drugim, ampak Tinci še posebno, pač, je ženska, kene ;) Odštevanje se začne in greeeeeeeemoooooo, tokrat me čaka 1229 km z 14.883 vm. Končno spet zadiham! Sledim motoristu, ko me ta na koncu mesta zapusti, se mi pridruži ekipa in teramo dalje. Vozim hitro in z lahkoto. Mogoče prehitro. Vedela sem, da sem v dobri formi, vendar pa sem tudi vedela, da to ni 200 km brevet pač pa mnogo več. Dirka z glavo in zato malenkost popustim. Na začetku trase je polno navijačev, super vzdušje. Na klancu proti Kubedu me začnejo prehitevati »ta hitri«. Mitja (Roka) vprašam kam se mu tako mudi. Pravi, da želi prehiteti dež. Pametno, si mislim…jaz bi tudi ;) Bravo Mitja, da si ga prehitel! Do prve časovne postaje, do Šmarij, se tako malo prehitevamo, bilo je veliko družbe. Tudi dalje nadaljujemo v super tempu, sama se počutim zelo dobro, Črni kal odpeljem z lahkoto. Potem je tu Predmeja. Ne poznam je, nisem je še vozila. Da vidim pred čim imajo vsi tak rešpekt. Res je v začetku kar strma in ni prav kratka, prevozim jo v svojem tempu. Nato sledi še novi del trase, vzpon na Godovič. Čudovit vzpon in nekoliko manj lep spust, vendar se da. Po primorskih krajih leti brez posebnosti, do Idrije, ko sem »objela« robnik. Prvi dan ne bi smela imeti problemov s spanjem! Danes vem zakaj. Zadnjo noč me Ajda ob 4h zjutraj kliče zaradi neprijetnih sanj. Ja, pač…that’s life. Vem, morala bi zadnje dni spati sama, da se spočijem in naspim…vendar…ni vse kolo. Torej, odspim 15 min in šibamo dalje. Pot nas vodi po cestah v osrčju primorskih gora. Poslušam in občudujem Sočo, res je čudovito lepa, prekrasna hči planin. Tako zelena, tako deroča, če jo znaš poslušati, marsikaj pove…ne, nimam halucinacij. Soča pove kadarkoli, če ji želiš prisluhniti.

Komaj čakam, da začnem vzpon proti Vršiču, kajti to pomeni, da se bližam svojim domačim, osebam in krajem. Na vzponu ne leti kot bi moralo, nekoliko utrujeno delujem. Pričelo je tudi pošteno deževati. Kolo me ne uboga. Kje so prestave? Andreja, to je to, odbrcaj par teh serpentin in že boš videla svoje kraje. Vse močnejša je megla, ne vidim prav daleč, kar je kdaj tudi prikladno. Prižgem čelko. Počasi prispem na vrh. Ko se oblačim mi fantje zrihtajo gorsko kolo. Po nasvetu drugih sem si omislila gorsko kolo za spust, naj bi bil hitrejši, pa še spočiješ se malo, preobleči pa se je treba tako ali tako spodaj. In res je letelo, s polnozvmetenim kolesom, drugačna pozicija, mehak zic. Prima. V Kranjski Gori se ustavimo, se preoblečem, zamenjam kolo in šibamo proti domači Gorenjski. Tu je spet letelo, po domačih cestah vse postane tako lahkotno. Res zanimivo, koliko ti da neko vedenje, da te nekje nekaj čaka. Ko v Tržiču zagledam tržiške prjatle, Aljaža, Erno in mojo Ajdo se mi naredi cmok v grlu. Stisnem jo k sebi. Najraje bi pripela prikolico in da greva dalje skupaj. Predolgo se zadržim na tej lokaciji, ne vem zakaj mi je tokrat tako težko iti dalje. Kaj se dogaja z menoj? Andreja, šiiibaj! Ajda mi zaželi tisti njen čaw baw in že šibam. Proti Bašlju me pričaka Petra s povito roko, odteče z mano klanec, rečeva to in ono, kako zelo ji želim, da se čimprej vrne v dirkalno sceno…na vrhu me čakajo še domači, Nataša in nečak, V Cerkljah me čakajo domači s hrano. Spet se zadržim predolgo, ampak mami z vso skrbjo v njenih očeh…res ne morem kar mimo peljati. Ah, mamice, kake smo ;)

Proti Šenturski gori zagledam dva pobča kako sedita na ograji. Matej in Andrej, juhu, sta me prišla vzpodbujati, kako lepo. Koliko energije sta mi dala. 3x sta me počakala na bregu in odlaufala z menoj del poti. Hvala vama! Za smeh in za energijo! V Kamniku me pričaka sam Bojan Ropret s hčerko, ne morem, da se ne ustavim in jih objemem. Hvala, hvala! Če Bojan reče, da ti gre dobro, ti gre dobro. No, na koncu mi je voščil malce drugače, čestitke za vztrajnost. Odkrito in pošteno!

Črnivec mi je bil vedno všeč, kmalu sem zgoraj, tu je predvidena menjava ekipe. Branko me še dobro zmasira, se preoblečem, najem mamine kuhe in šibamo navzdol, proti Gornjemu gradu. Tu se srečamo s paraplegikom, kako spoštovanje čutim do njih. Ne razumem kako sta lahko vse te klance odpeljala na roke. Koliko energije, sreče in veselja siju iz njiju. Občudujem jih. Takšni ljudje so nam lahko res zgled v življenju.

Pod Slemenom me pričaka ekipa adventureteam.si, juhu…tudi oni odtečejo zmenoj nekaj klanca. Na vrhu prične deževati, zelo. Na spustu imam probleme s spanjem, čaka me 15 minutni krepčilni spanec. Ni ravno prijetno iti iz kombija na dež in mraz, vendar 15 min je mimo. Kar je treba je treba. Kmalu za tem na spustu začnem loviti svojo senco, ekipa me spravi v kombi, za 1 uro. Uh, trmarim, da je to preveč, vendar pa ob vsem tistem dežju popustim in zaležem.

Sledi pot proti Dravogradu, ta ravnina mi sicer ni najbolj všeč, sem pa spočita oziroma nekoliko naspana, tako, da se z njo lažje spopadem. Končno me čakajo ta lušni klanci. Rada imam razgibano traso, klance odpeljem dobro, na nogah in hitro. V tem delu je tudi veliko navijačev, ne bom pozabila družinice s transparenti: »Bravo Andreja!« Hvala vam!

Nekje malo za časovno postajo Šmarje pri Jelšah pa se je začel neprijetni del zgodbe. Na enem od vzponov me je kar naenkrat močno zapeklo v kolenu. Noga mi klecne. Ustrašila sem se. Sedla sem na kolo, tako je šlo. Na noge pa ni več šlo. Vedno bolj je bolelo. Vzpone enostavno nisem mogla več voziti »na noge«, pač pa vse sede. Tam pa je toliko strmih klancev. Primož mi je med 15 min krepčilnim spancem namestil na koleno elektrode. Ni pomagalo. Zdelo se mi je, kot da mi bo pogačico razneslo. Koleno mi je povil s povojem, nekoliko je pomagalo, vsaj občutek, da mi koleno drži skupaj je bil boljši. Še vedno pa sem klance vozila lahko le sede. Vse sem delala z desno nogo, z levo sem le vlekla. Bala sem se, da mi odpove še desna, saj je prevzela delo obeh nog.

Priznam. Najhujša stvar, ki se mi je zgodila na celotni dirki je bila misel, da bi morala zaradi poškodbe odnehati. Edino takrat mi je šlo na jok, misel, da ti poškodba prepreči vse zadane cilje. Ko vložiš v neko stvar toliko energije, treninga, časa, ko se odpoveš toliko stvarem…tukaj sem vklopila glavo. Borila sem se sama seboj. Po eni strani sem se zavedala, da si lahko povzročim težave, da pač s poškodbo ni pametno nadaljavati, po drugi strani pa sem navijala za drugo nogo, se z njo pogovarjala in jo prosila naj zdrži do cilja. Težki so ti dvoboji. Evo, res nisem potrebovala konkurentke. Tokrat sem se res borila sama s seboj. Časovnice že dolgo nisem več nadzirala. Tokrat je šlo res bolj za to, da pridem do cilja. To nam je tudi uspelo.

Tu bi se res zahvalila Borutu (Telič), da mi je sam od sebe razveselil z energijskim napitkom in najboljšimi palačinkami na svetu. In z njegovimi vzpodbudnimi besedami. Pojma nimaš koliko energije sem dobila. Hvala ti!

Sem zadovoljna s svojo predstavo? Ne najbolj! Čakala sem par dni, če mogoče spremenim svoje mnenje, pa ga ne morem. Enostavno nisem dosegla zastavljenega cilja. Vem, da sem bila pripravljena na več, toda jokati sedaj je brez veze. Za nagrado sem dobila štartnino za naslednje leto, tako da imam možnost popraviti napake. Ja, jokati za nazaj nima smisla, iz tega lahko poberem dobro in slabo ter vse to prenesem v nove boje ;) Upam, da jih bo še veliko!

Sem pa zelo vesela, da sem dosegla svoj glavni cilj, zbrala nekaj pomoči za družinico v stiski in komaj čakam, da izvem, če se je v njihovih očeh posvetil vsaj mali žarek upanja in sreče.

Na koncu bi se želela še enkrat zahvaliti moji ekipi: Ivo Janez Pirnar, Brane Novak, Joža Jagodic, Primož Hostnik, Vinko Švab in Branko Vreček. Hvala vam, da ste me spremljali na poti, me pitali, bodrili in razveseljevali J

Hvala Porsche-ju za super kombi! A2U za kolo! Treking sportu za majice in mega NAO lučko! Kalahoo za res enkratne kolesarske hlače, v njih je bila ritka na udobnem ;) in majico! Pa Mikoni za mega izdelke Sixtufit, brez njih že zdaj nisem zmogla, po tej dirki pa še toliko manj! PlanetBIO, hvala za super hrano, tudi brez teh ne bo šlo več. In Bhip za super napitek »blue«!!! Hvala vsem, iskrena.

In največja hvala donatorjem, da znate slišati, da imate srce in da ste nas objeli!!!

Carpe diem!

Andreja

…slike v galeriji DOS 2013

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Cilj

Objavil: jateam | 13.05.2013 | 2 Komentarjev |

Sicer je od prihoda v cilj minil že skoraj cel dan, pa naj vseeno povemo nekaj o dogajanju v zadnjih kilometrih pred ciljem.

Od Kočevja dalje je bilo treba v lepem vremenu opraviti še vzpon na Bloško polico in pa kasneje še znane Kačje ride, ki so nekaj km pred Postojno. Ob podpori čedalje več spremljajočih kolesarjev in dejstvu, da je cilj oddaljen le še nekaj deset kilometrov, je Andreja dobila nov zagon. S progo se je zopet spoprijateljila, kot da bolečina v kolenu ne obstaja. Nasploh so navijači ob progi res balzam za dušo in zahvala vsem, ki ste bodrili Andrejo in vse ostale tekmovalce. Tudi uradni fotograf prireditelja DOS-RAS Extreme je bil zadnjo etapo vseskozi prisoten in pritiskal na prožilec svojega kanona. Prihod v cilj je bil poln evforije in veličasten.

Dosežen čas je 2 dni, 19 ur in 5 minut. Uradni rezultati DOS EXTREME 2013

Več o samem zaključku in pa fotogalerijo bomo objavili čez nekaj dni, ko se bo Andreja in vsa ekipa JA-Team odpočila in uredila vso zalogo fotografij – teh pa ni malo.

JA-Team

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Premagovanje zaključnih vzponov

Objavil: jateam | 12.05.2013 | 1 Komentar |

Ob 6:51 uri je Andreja osvojila prelaz Vahta in po kratkem premoru in preoblačenju nadaljevala pot z drznim jutranjim spustom proti Metliki. V zagonu jutranjega svita smo hitro osvojili tudi naslednjo časovno točko (TS 10) v Črnomlju, nato pa se je začela za mnoge sodelujoče odločilna predzadnja in zelo razgibana etapa proti Kočevju.

Že začetek le-te postreže s psihično ter fizično izrazito napornim vzponom na Stari trg (cca. 400 metrov hitrega vzpona). Poleg ponovno naraščajočih bolečin v Andrejinem levem kolenu, nam je ta odsek poti dodatno začinilo tudi močno rosenje in dež. Po krajšem postanku in manualni obravnavi ter dodatni bandaži sklepa, se je Andreja počutila toliko bolje, da je postopno premagala zahtevni vzpon.

Bolečine in dež sta zatem k sreči toliko ponehala, da je bilo nadaljevanje poti spet lažje. Po nekaj izjemno odpeljanih vmesnih vzponih ter strmih spustih smo tako zopet na uspešni poti proti zadnji etapi letošnje dirke.

Andrejina volja kot kaže nima meja. Ve tudi, da se letos bori za nekaj več. Njena letošnja pot je namreč prek projekta “Objemi me” povezana tudi z usodo nesrečne družine, ki si v življenju zagotovo zasluži boljše možnosti.

Očitno so pozitivne misli tudi z vsemi nami, saj nam narava v zadnjih kilometrih (končno ;) ) poklanja tudi sončne poglede. Pravkar smo ob prvih pogledih na modro nebo dosegli tudi težko pričakovano Kočevje. Po vseh pripetljajih zadnjih dni, je to prava nagrada na ves trud in vloženo energijo.

HVALA vsem navijačem za toplo in dragoceno podporo! SUPER ste!!!  ;)

JA Team

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Od Novega mesta proti Vahti

Objavil: jateam | 12.05.2013 | 1 Komentar |

Od Krškega naprej proti Novemu mestu premagujemo dolgočasne ravninske odseke, kjer vidiš tudi po kilometer ali dva naprej. Pred Kostanjevico na Krki se je Andreja odločila za dodatnih 15 minut spanca. V Šentjerneju se vidijo sledi dežja, saj je cesta mokra, vendar pa je nebo nad nami k sreči še vedno mirno. V zmernem ritmu se približujemo Novemu mestu, potem pa nas čaka juriš na prelaz Vahta.

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Krško

Objavil: jateam | 12.05.2013 | 1 Komentar |

V suhem vremenu smo prišli do časovne postaje št. 9 – Krško.  Andreja si je morala tu vzeti 15 minut “power sleepa”. Poleg utrujenosti ima nekaj težav z levim kolenom, ki ga je Primož zaenkrat kot kaže uspešno saniral. Do cilja imamo še dobrih 200 km. Vreme je trenutno dobro, 15°C, brez padavin, vendar radarska slika kaže, da se približujemo dežju. Upamo, da ga ne bo preveč…

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Starejši zapisi »

Kategorije