header image

Še pogled z balance

Objavil: jateam | 19.05.2013 | 2 Komentarjev |

Po enem tednu je čas, da svoje vtise in misli o letošnjem DOSu strnem tudi sama. Ne vem zakaj mi tokrat pisanje ne gre, že neštetokrat sem se usedla in začela, pa ni in ni šlo. Je mogoče za to krivo dejstvo, da z rezultatom nisem ravno najbolj zadovoljna?

V sredo zvečer na »gala večerji« v prijetnem vzdušju poteka žreb štarta. Lepo je videti soborce in z njimi kramljati o podobnih sanjah. Obenem pa smo bili z mislimi že na tekmi. Zadnji dnevi so vedno nabiti in prekratki. Kljub temu, da boš prej za vse poskrbel in pripravil, se bo že nekaj zalomilo, da ne bo šlo vse gladko. Tako je bilo pri nas s kombijem, namesto da bi bil doma že v torek je bil šele v sredo. Hvala, Aleš in Matej, da je bil na dvorišču že zjutraj, veliko skrb sta mi pregnala. Z Ivotom ga urediva toliko, da je zadovoljivo urejen za Postojno, potem pa smo morali že na žreb številk. Sama žreba nisem deležna, saj sem v ženski kategoriji solo nastopala sama. Spet. Tokrat je udeležbo odpovedala Avstrijka. Spet nimam konkurentke in spet se bom morala boriti sama s seboj, če bom dovolj močna pa tudi s kakim fantinom.

Končno je tu četrtek. V kleti garažne hiše vlada sproščeno vzdušje, tekmovalci rečemo kako veselo, si podamo roko, televizija zahteva kak naš komentar…in že se bliža ura 20:01:30. Končno me spustijo na svetlobo. Zunaj zagledam prijatelje, a kaj ko ni časa, na hitro jih pozdravim, pomaham, objamem in stečem na oder. V vsem kaosu ne vidim Tine Maze, ki stoji za menoj, tudi Tepeša, Petkovška in Cerarja. Jao, šele doma na slikah vidim Tino!!! To ni res, kako žal mi je, da ji nisem stisnila roke, tudi vsem drugim, ampak Tinci še posebno, pač, je ženska, kene ;) Odštevanje se začne in greeeeeeeemoooooo, tokrat me čaka 1229 km z 14.883 vm. Končno spet zadiham! Sledim motoristu, ko me ta na koncu mesta zapusti, se mi pridruži ekipa in teramo dalje. Vozim hitro in z lahkoto. Mogoče prehitro. Vedela sem, da sem v dobri formi, vendar pa sem tudi vedela, da to ni 200 km brevet pač pa mnogo več. Dirka z glavo in zato malenkost popustim. Na začetku trase je polno navijačev, super vzdušje. Na klancu proti Kubedu me začnejo prehitevati »ta hitri«. Mitja (Roka) vprašam kam se mu tako mudi. Pravi, da želi prehiteti dež. Pametno, si mislim…jaz bi tudi ;) Bravo Mitja, da si ga prehitel! Do prve časovne postaje, do Šmarij, se tako malo prehitevamo, bilo je veliko družbe. Tudi dalje nadaljujemo v super tempu, sama se počutim zelo dobro, Črni kal odpeljem z lahkoto. Potem je tu Predmeja. Ne poznam je, nisem je še vozila. Da vidim pred čim imajo vsi tak rešpekt. Res je v začetku kar strma in ni prav kratka, prevozim jo v svojem tempu. Nato sledi še novi del trase, vzpon na Godovič. Čudovit vzpon in nekoliko manj lep spust, vendar se da. Po primorskih krajih leti brez posebnosti, do Idrije, ko sem »objela« robnik. Prvi dan ne bi smela imeti problemov s spanjem! Danes vem zakaj. Zadnjo noč me Ajda ob 4h zjutraj kliče zaradi neprijetnih sanj. Ja, pač…that’s life. Vem, morala bi zadnje dni spati sama, da se spočijem in naspim…vendar…ni vse kolo. Torej, odspim 15 min in šibamo dalje. Pot nas vodi po cestah v osrčju primorskih gora. Poslušam in občudujem Sočo, res je čudovito lepa, prekrasna hči planin. Tako zelena, tako deroča, če jo znaš poslušati, marsikaj pove…ne, nimam halucinacij. Soča pove kadarkoli, če ji želiš prisluhniti.

Komaj čakam, da začnem vzpon proti Vršiču, kajti to pomeni, da se bližam svojim domačim, osebam in krajem. Na vzponu ne leti kot bi moralo, nekoliko utrujeno delujem. Pričelo je tudi pošteno deževati. Kolo me ne uboga. Kje so prestave? Andreja, to je to, odbrcaj par teh serpentin in že boš videla svoje kraje. Vse močnejša je megla, ne vidim prav daleč, kar je kdaj tudi prikladno. Prižgem čelko. Počasi prispem na vrh. Ko se oblačim mi fantje zrihtajo gorsko kolo. Po nasvetu drugih sem si omislila gorsko kolo za spust, naj bi bil hitrejši, pa še spočiješ se malo, preobleči pa se je treba tako ali tako spodaj. In res je letelo, s polnozvmetenim kolesom, drugačna pozicija, mehak zic. Prima. V Kranjski Gori se ustavimo, se preoblečem, zamenjam kolo in šibamo proti domači Gorenjski. Tu je spet letelo, po domačih cestah vse postane tako lahkotno. Res zanimivo, koliko ti da neko vedenje, da te nekje nekaj čaka. Ko v Tržiču zagledam tržiške prjatle, Aljaža, Erno in mojo Ajdo se mi naredi cmok v grlu. Stisnem jo k sebi. Najraje bi pripela prikolico in da greva dalje skupaj. Predolgo se zadržim na tej lokaciji, ne vem zakaj mi je tokrat tako težko iti dalje. Kaj se dogaja z menoj? Andreja, šiiibaj! Ajda mi zaželi tisti njen čaw baw in že šibam. Proti Bašlju me pričaka Petra s povito roko, odteče z mano klanec, rečeva to in ono, kako zelo ji želim, da se čimprej vrne v dirkalno sceno…na vrhu me čakajo še domači, Nataša in nečak, V Cerkljah me čakajo domači s hrano. Spet se zadržim predolgo, ampak mami z vso skrbjo v njenih očeh…res ne morem kar mimo peljati. Ah, mamice, kake smo ;)

Proti Šenturski gori zagledam dva pobča kako sedita na ograji. Matej in Andrej, juhu, sta me prišla vzpodbujati, kako lepo. Koliko energije sta mi dala. 3x sta me počakala na bregu in odlaufala z menoj del poti. Hvala vama! Za smeh in za energijo! V Kamniku me pričaka sam Bojan Ropret s hčerko, ne morem, da se ne ustavim in jih objemem. Hvala, hvala! Če Bojan reče, da ti gre dobro, ti gre dobro. No, na koncu mi je voščil malce drugače, čestitke za vztrajnost. Odkrito in pošteno!

Črnivec mi je bil vedno všeč, kmalu sem zgoraj, tu je predvidena menjava ekipe. Branko me še dobro zmasira, se preoblečem, najem mamine kuhe in šibamo navzdol, proti Gornjemu gradu. Tu se srečamo s paraplegikom, kako spoštovanje čutim do njih. Ne razumem kako sta lahko vse te klance odpeljala na roke. Koliko energije, sreče in veselja siju iz njiju. Občudujem jih. Takšni ljudje so nam lahko res zgled v življenju.

Pod Slemenom me pričaka ekipa adventureteam.si, juhu…tudi oni odtečejo zmenoj nekaj klanca. Na vrhu prične deževati, zelo. Na spustu imam probleme s spanjem, čaka me 15 minutni krepčilni spanec. Ni ravno prijetno iti iz kombija na dež in mraz, vendar 15 min je mimo. Kar je treba je treba. Kmalu za tem na spustu začnem loviti svojo senco, ekipa me spravi v kombi, za 1 uro. Uh, trmarim, da je to preveč, vendar pa ob vsem tistem dežju popustim in zaležem.

Sledi pot proti Dravogradu, ta ravnina mi sicer ni najbolj všeč, sem pa spočita oziroma nekoliko naspana, tako, da se z njo lažje spopadem. Končno me čakajo ta lušni klanci. Rada imam razgibano traso, klance odpeljem dobro, na nogah in hitro. V tem delu je tudi veliko navijačev, ne bom pozabila družinice s transparenti: »Bravo Andreja!« Hvala vam!

Nekje malo za časovno postajo Šmarje pri Jelšah pa se je začel neprijetni del zgodbe. Na enem od vzponov me je kar naenkrat močno zapeklo v kolenu. Noga mi klecne. Ustrašila sem se. Sedla sem na kolo, tako je šlo. Na noge pa ni več šlo. Vedno bolj je bolelo. Vzpone enostavno nisem mogla več voziti »na noge«, pač pa vse sede. Tam pa je toliko strmih klancev. Primož mi je med 15 min krepčilnim spancem namestil na koleno elektrode. Ni pomagalo. Zdelo se mi je, kot da mi bo pogačico razneslo. Koleno mi je povil s povojem, nekoliko je pomagalo, vsaj občutek, da mi koleno drži skupaj je bil boljši. Še vedno pa sem klance vozila lahko le sede. Vse sem delala z desno nogo, z levo sem le vlekla. Bala sem se, da mi odpove še desna, saj je prevzela delo obeh nog.

Priznam. Najhujša stvar, ki se mi je zgodila na celotni dirki je bila misel, da bi morala zaradi poškodbe odnehati. Edino takrat mi je šlo na jok, misel, da ti poškodba prepreči vse zadane cilje. Ko vložiš v neko stvar toliko energije, treninga, časa, ko se odpoveš toliko stvarem…tukaj sem vklopila glavo. Borila sem se sama seboj. Po eni strani sem se zavedala, da si lahko povzročim težave, da pač s poškodbo ni pametno nadaljavati, po drugi strani pa sem navijala za drugo nogo, se z njo pogovarjala in jo prosila naj zdrži do cilja. Težki so ti dvoboji. Evo, res nisem potrebovala konkurentke. Tokrat sem se res borila sama s seboj. Časovnice že dolgo nisem več nadzirala. Tokrat je šlo res bolj za to, da pridem do cilja. To nam je tudi uspelo.

Tu bi se res zahvalila Borutu (Telič), da mi je sam od sebe razveselil z energijskim napitkom in najboljšimi palačinkami na svetu. In z njegovimi vzpodbudnimi besedami. Pojma nimaš koliko energije sem dobila. Hvala ti!

Sem zadovoljna s svojo predstavo? Ne najbolj! Čakala sem par dni, če mogoče spremenim svoje mnenje, pa ga ne morem. Enostavno nisem dosegla zastavljenega cilja. Vem, da sem bila pripravljena na več, toda jokati sedaj je brez veze. Za nagrado sem dobila štartnino za naslednje leto, tako da imam možnost popraviti napake. Ja, jokati za nazaj nima smisla, iz tega lahko poberem dobro in slabo ter vse to prenesem v nove boje ;) Upam, da jih bo še veliko!

Sem pa zelo vesela, da sem dosegla svoj glavni cilj, zbrala nekaj pomoči za družinico v stiski in komaj čakam, da izvem, če se je v njihovih očeh posvetil vsaj mali žarek upanja in sreče.

Na koncu bi se želela še enkrat zahvaliti moji ekipi: Ivo Janez Pirnar, Brane Novak, Joža Jagodic, Primož Hostnik, Vinko Švab in Branko Vreček. Hvala vam, da ste me spremljali na poti, me pitali, bodrili in razveseljevali J

Hvala Porsche-ju za super kombi! A2U za kolo! Treking sportu za majice in mega NAO lučko! Kalahoo za res enkratne kolesarske hlače, v njih je bila ritka na udobnem ;) in majico! Pa Mikoni za mega izdelke Sixtufit, brez njih že zdaj nisem zmogla, po tej dirki pa še toliko manj! PlanetBIO, hvala za super hrano, tudi brez teh ne bo šlo več. In Bhip za super napitek »blue«!!! Hvala vsem, iskrena.

In največja hvala donatorjem, da znate slišati, da imate srce in da ste nas objeli!!!

Carpe diem!

Andreja

…slike v galeriji DOS 2013

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Odzivi

Andreja, čestitam za vse dosedanje in prihodnje uspehe. Krasen zapis potovanja okoli Slovenije. Sam tudi malo bicikliram, a si niti približno ne znam predstavljati, kakšen napor pomeni prevoziti tako turo. Suuuuper!

Andreja….globok poklon! Res, spoštujem take ljudi, ker te pa poznam, pa še toliko bolj! Lepo te je bilo videti…preko medijev :-) Pozdravi vse domače in veliko lepih, uspešnih kilometrov….na kolesu…in v življenju!
David….verjetno veš kateri…

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije