header image

Podaljšan kolesarski vikend ali DOS 2014

Objavil: jateam | 14.05.2014 | 2 Komentarjev |

S še vedno nekoliko »zategnjenim« ramenskim obročem, nenaspanostjo in malce oteženo koncentracijo na »tekoče« zadeve, mi misli hitro odtavajo za par dni nazaj, na letošnjo Dirko okoli Slovenije (galerija slik) …

Vesela sem te nove zgodbe. Novih prijateljstev. Novih pogledov. Zame DOS ni le športna preizkušnja. Gre za »nekaj več«. Sem in tja me vpraša kdo, zakaj vložim toliko energije in denarja v nekaj kar me izčrpava? Jaz pa ostanem brez besed. Ker ne znam povedati. Tistim, ki tega ne čutijo in ne vidijo ne znam povedati. Še dobro, da so okoli mene tisti, ki me razumejo, podpirajo in z menoj tudi malce sanjajo. Ne gre »samo« za dirko. Kako lahko kupiš srečo? Komu naj nakažem, da me bo napolnil z energijo, da mi bo podaril nasmeh, da mi bo segel v roke… koliko naj plačam za čudovite razglede ? Kje naj kupim zadovoljstvo, ki ti je dano po premagovanju zastavljenih ciljev? Kdo prodaja jutranje meglice, sončni vzhod in tišino, ki govori? Dirka seveda je napor, vendar tudi to je pravzaprav čar vsega. Ko vidiš, da zmoreš več. Nikoli se nisem preveč spraševala zakaj se podajam na dirko kot je DOS. Potem pa me novinarji znova in znova sprašujejo in počasi začnem razmišljati….zakaj? Ampak odgovor je še vedno enak: ker tako čutim, ker me vleče, ker je to moja pot. Na tej poti sem srečna. Amen.

zaznamovana kot no. 217

zaznamovana kot no. 217

Na letošnji DOS sem se odpravila dobro fizično pripravljena, predvsem pa sem želela dirko odpeljati bolj »z glavo« kot lansko leto. Lani sem prvi del odpeljala zelo dobro, drugi del pa porazno (temu je bil vzrok tudi vneto koleno), zato sem imela cilj drugi del popraviti. Da se boleče koleno ne bi ponovilo, sem takoj z novo sezono začela goniti tudi novo kolo, MERIDO. Čeprav sem bila dolgo mnenja, da jaz kot rekreativka že ne potrebujem nekih specialnih nastavitev in merjenj, pa sem po bolečih kolenih pogoltnila to misel in lepo odšla na bike fitting. Kar se je obrestovalo. Končno imam pravo pozicijo in kolena niso na DOSu prav nič trpela. Thx Niko! Merido sem obula še s čeveljčki, ki jih odlikuje togost, lahkost in imajo odlično zaviranje v vseh pogojih. Sama obročem moram zaupati, rada spustim po klancih, v tem uživam, rada dirkam, rada vozim v vsakem vremenu … ja, Equinox je bila prava izbira. Popolno zaupanje. Thx Borja! Za opremo je bilo poskrbljeno, “samo” še odpeljemo.

Hanka je štartala prva, 2 minuti za njo tudi jaz. Prvi del trase je bil nekoliko spremenjen, gori doli, meni ljuba trasa. Šla sem malo počasneje oziroma pametneje kot lani, nisem se hotela preveč zagnati. Ubogala sem nasvet izkušenih: »Začni kot, da bi šla na izlet«. Hanko sem prehitela malo naprej od Kubeda, vendar sem jo mogla še enkrat, saj smo se kasneje v Kopru izgubili in potrebovali kar nekaj časa, da smo prišli nazaj na staro cesto za Ljubljano. Izgubili smo se še enkrat, potem pa je bilo dovolj za celo dirko ;) . Počutila sem se dobro, peljala sem v svojem ritmu in se nisem dala zmesti nobenemu fantiču, ki me je prehitel. Sedaj, ko je druga etapa podaljšana, se mi zdi dirka res precej težja kot prej. Veliko več klancev je v prvem delu in do Vršiča prideš že s precej višinci v nogah. Predmeja je tista, ki predstavlja prvi težji klanec, peljala sem ga lepo in brez problemov.

na Predmejo

na Predmejo

Se je pa zelo ohladilo, le 5 stopinj je bilo na spustu. Vmes srečam še jazbeca. Kot največji zaspane se sprehodi pred mano. Kdaj kar ne veš ali sanjaš ali je vse to res. Njegov kožušček bi rabila jaz, zelo se je ohladilo in kljub temu, da sem se toplo oblekla, sem še vedno vsa trda prišla v Idrijo. Namazali so me z ogrevalno kremo (thx Sixstufit!), da sem malo prišla k sebi. Potem pa dalje … kmalu se je prikazalo sonce, ki je grelo vse močneje. In ko sem se dvigovala proti Vršiču je le to že žgalo. Postajalo je zelo vroče. Zgoraj se oblečem, malo pojem in že šibamo v dolino. V Kranjski Gori me čaka veter v prsa, da ja ne bo prelahko. Ampak misli, da sem vse bližje domačim koncem me napajajo z energijo in me veter nič ne razjezi. Vseeno pa vse bolj in bolj čutim slabost, enostavno ne morem nič pojesti. V Tržiču zagledam mojo Ajdo, se pogužvava in požgečkava po najino.

moje najljubše navijačice

moje najljubše navijačice

Že me čaka palačinka, za katere smo zmenjeni, da jih prevzamemo tu….jaz pa….za vogal. Kaj je z menoj? Pričenja me skrbeti. Postajam zelo utrujena in vedno bolj mi je slabo. Na domačih koncih je vedno najbolj letelo, sedaj pa sem total uničena. Vedela sem, da če ne bom jedla, DOSa ne bom mogla odpeljati do konca. Na Črnivcu se zamenja ekipa, Brankota in Joža zamenjata Vinko in Ninna. Kako sem je vesela! Z Ninno se pravzaprav še osebno nisva spoznali, vendar sem enostavno vedela, da je iz pravega testa. In res, kaj boljšega se mi ne bi moglo zgoditi. Hvala Ninna, da si se odzvala na povabilo. Zaupala sem ji težave in počutim se takoj bolje, vedela sem, da bo vse ok. Na Sleme mi prinesejo kavo, ponudijo piškot in že spet me obleti slabost in letim “za vogal”. Odločim se da grem za pol ure počiti, mogoče sem preutrujena. Odločitev je prava, saj se po pol urce spanja dvignem kot nova. Viliju pojem skoraj vse sendviče ;) , se napijem tekočine in že šibamo dalje. Počutim se odlično in polno energije. Končno sem spet back. Vesela.

Spustim proti Mežici, se počasi že veselim “Humanitarčkove” Kamnice. Kmalu pridejo kraki in sladki (beri: strmi) klanci Goričkega. Delal se je dan, iz doline so se dvigale jutranje meglice, lepo je bilo “za znoret”. Zrak si lahko jedel, tako je bil svež in slasten. Noro hudo.

V Ljutomeru pa šok: ostala sem brez kombija, potrebno ga je bilo peljati v delavnico, kjer ga bodo usposobili za nadaljnjo vožnjo. Klic na AMZS, vleka do delavnice … izgubila sem dobro uro, medtem ko sem čakala, da smo usposobili nadomestno vozilo. Nisem mogla verjeti, da se kaj takega lahko zgodi, najbolj pa me je skrbelo, da bi zaradi tehnične okvare morala odstopiti. Kaj vse gre lahko narobe na taki dolgi dirki. Na noben način ne moreš vsega predvideti. Po vrhu vsega pa sem vsa opečena od sonca. Ninna reši tudi to težavo, že je njen prijatelj zdravnik pri meni, ki me šprica z nekimi magičnimi zadevcami. Hvala prjatu, se oddolžim. Ko sem bila brez kombija sem šibala ko nova, najbrž sem hotela prinesti nazaj izgubljeni čas. Polna adrenalina.

Zadnja noč je vedno najtežja. Ko misliš, da si že na koncu, »samo« še 100 km pa si na cilju, se prične najtežje. Vse večja je utrujenost, vse bolj bi potreboval spanec. V Črnomlju, sredi črne noči pa kar nekaj pobov na časovni postaji. Eden pravi, da je tam zato, da mi razkaže mesto. Oh, sem žalostna, ker res nimam časa ;) Kako so fajn, koliko ti vsak tak nasmeh da energije. Enostavno te prebudi, ti da zagon in smisel. Hvala Črnomelj.

hvala Črnomelj

hvala Črnomelj

Počasi se dela nedeljsko jutro, pričaka me v okolici Kočevja. Ko enkrat zaviješ za Ribnico začutiš, da se bližaš cilju te poti. Nekaj ravnine, Sodražica, prelepa Bloška polica, Planina … vse več je navijačev, vse bolj čutiš, da si blizu. Zaveš se, da ti bo uspelo, tebi in ekipi.

In takrat se zgodi pika na tisto o čemer ne znam povedati. Ko vsakemu članu ekipe zasvetijo oči, ko se iskreno objamemo, ko vidiš moč in energijo kljub hudi utrujenosti … in ko dvigneš kolo, to je to. Veselje, sreča, energija. In čeprav poti niso vedno lahke, me vedno znova in znova kličejo po še.

»Važne so zgodbe, mucki«, je pravil legendarni Šrauf. Kako se strinjam z njim.

To zgodbo smo spisali na poti dolgi 1205 km z 14000 vm, v 2 dneh 16 urah in 12 minutah skupaj z ekipo JA team: vodja Ivo Janez Pirnar, zdravnica Ninna Kozorog, Brane Novak, Joža Jagodic, Vili Vogelnik in Vinko Švab.

Ivo, hvala ti, da me vsako leto “prenašaš” na DOSu, res hvala.
Ninna, dala si mi ogromno moči, občudujem tvojo mirnost in preudarnost. V vsakem problemu najdeš rešitev. Merci.
Brane, tvoje masaže so kot že veš, nekaj najboljšega … ja, ja…sedaj je na vrsti Silva.
Joža, hvala ker me znaš slišati :)
Vili, hvala, ker si zapisal in zarisal celo zgodbo in
Vinko, hvala za šoferiranje :)
Tudi Nataši, Martinu in vsem, ki ste mi naredili kak obrat lažji.

JA team

JA team

Seveda ne bi bilo nič brez mojih največjih podpornikov, Aljaža in Ajde. Pa tudi mamic in babic, pa atov in sestric … ko ti ob strani stoji družina je vse lažje ali mogoče sploh lahko izvedljivo. Brez tega ne gre.

Hvala tudi Tušmobilu za kombi in vso podporo, Sixtufitu za enkratne kreme (škoda, da nimajo še kreme za sončenje ;) , pa Factory Store za oblačilca, v katerih je zadnjica dolgo zdržala, Equinoxu za zaupanje vredne obroče, in seveda Meridi, za najboljše kolo kar sem jih do sedaj vozila.

Vsi skupaj s srčnimi donatorji pa smo pomagali pri uresničitvi sanj Neji. Dodali smo nekaj cekinov v štipendijski sklad, ki zanjo pomeni bodočnost, izbiro poti, ki si jo bo lahko sama krojila. Želim si, da ji uspe uživati v otroštvu, najstništvu in da krene po poti, ki ji bo polnilo življenje. Malo smo le pomagali in to je največji končni nasmeh te dirke. Da smo zarisali nasmeh na ličkih te deklice!

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: JA-Team

Odzivi

Andreja,
čudovito si napisala in podoživela! Hvala, ker si delila tudi z nami, tako lažje razumemo oziroma saj ni kaj razumeti – lažje čutimo, kam vse te pelje ta pot! Bravo še enkrat in na snidenje prihodnje leto!

LP, Urška

ČESTITKE!!!
Kdor to ne proba, težko razume…si skušam predstavljati, saj so moje razdalje bistveno krajše. Lepo napisano in opisano! Poklon! :-)
Lp

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije